Šest turističnih vodnikov po evropskih državah. Tri je izbrala Maria Magdalena Szmatula, tri njena prijateljica. »Kam greva tokrat?« sta se vprašali in začeli prebirati. Prva je bila na vrsti Maria, ki je kot prvega v roke vzela tistega po Sloveniji, in ko je končala branje besedila na zadnji strani, sta se strinjali, da bo to naslednja destinacija, in že naslednji teden sta sedli na vlak proti naši državici.
Pohajkovanje po Sloveniji sta Poljakinji začeli v Ljubljani, kjer pa je Maria Magdalena že po nekaj urah vedela, da bo živela tukaj. »Saj ne znam razložiti, veliko sem potovala po Evropi, vendar se nikjer nisem počutila tako kot tukaj. Seveda mi je bil Pariz všeč, London tudi, povsod bi živela, vendar le nekaj mesecev, v Ljubljani pa sem se počutila, kot bi prišla domov,« skuša v slovenščini strniti te občutke, ki so jo prevevali pred šestimi leti.
V Slovenijo, ne na Slovaško
»Zakaj nič ne fotografiraš?« ima Marysia, kot jo kličejo prijatelji, še v spominu, da jo je vprašala prijateljica, ona pa ji je suvereno odgovorila, da ve, da bo kmalu spet tu. »Ti nisi normalna!« je sledil nejeveren odziv in tudi pozneje, ko je doma povedala, da se bo preselila, je ni nihče jemal resno. »Super, saj to je blizu, samo čez mejo,« so ji odgovorili nekateri, ki so najprej pomislili na Slovaško, drugi pa te možnosti sploh niso dopuščali. Pri 25 letih je imela namreč odlično službo v narodnem muzeju. Bila je celo vodja oddelka za restavriranje papirja, iz česar je magistrirala na ugledni univerzi Nikolaja Kopernika v Torunju. »Če ne zdaj, potem ne bom nikoli,« si je rekla, sezula udobne copate, ki bi jih lahko nosila še 30 let, in obula prave slovenske copate.
»Saj tudi na Poljskem poznamo copate, ampak nosijo jih samo domači, ne dajemo jih gostom, in to na prvem obisku. Si predstavljate, koliko ljudi je že hodilo v njih?« se nasmeji tej slovenski posebnosti, ki pa je bolj kot ne edina navada, na katero se je morala privaditi. Mi, Slovani, smo si zelo podobni, pravi in prizna, da bi težko živela v bolj tujih kulturah. Razlika, ki jo vidi, je le ta, da so Poljaki bolj tradicionalni. »Na Poljskem je običajno, da se par, ki živi skupaj, ima otroka, poroči. In to že zgodaj, saj Poljaki prej začnemo odraslo življenje. Ni študentskega statusa in delodajalec nima nobenih ugodnosti, če vzame študenta,« pojasni. Doma je po koncu študija preprosto poslala življenjepis in dobila prvo službo.
V Sloveniji na drugi strani eno leto ni dobila potrebnih dokumentov za bivanje, kaj šele službo. »Na spletu je videti, kot da te komaj čakajo, a na koncu ni tako. Obe državi sta članici Evropske unije, pa so me obravnavali, kot bi prišla z drugega konca sveta,« opiše dobrodošlico, ki je pomenila začaran krog uradov in papirjev. Med drugim je slišala celo, da njenega položaja ne morejo urediti, da ne more ostati tukaj, a je bila dovolj vztrajna in se je sama naučila tako jezika kot svojih pravic.
Brez spodbud za naraščaj
Intimnost majhne prestolnice je mladi mamici, ki je odraščala med barvami in glino, saj so bili starši umetniki, zelo všeč. Največja prednost življenja v Ljubljani pa je zanjo njena lega: »V soboto zjutraj me mož vpraša, kam bi šla pa danes. Kamor koli hočemo, imamo uro in pol vožnje, na Poljskem pa imamo 600 kilometrov do hribov in 600 kilometrov do morja.«
Samo njena regija na Poljskem je velika kot Slovenija, zato dodaja, da z njenega vidika Ljubljana leži ob morju pod Triglavom. In tu je srečna. Ne bi šla nikamor drugam, a zdi se ji, kot da jo okolje sili prav v to. »Država je zelo neprijazna do mladih družin. Če ne bi bila poročena, bi recimo dobivala večji otroški dodatek. Ali ni to nesmiselno?« je razočarana in ne ve, koliko časa bo imela še energijo slovenske muzeje opozarjati nase. Z vztrajnostjo, potem ko je poslala prošnjo po trikrat, štirikrat, ji je sicer uspelo dobiti nekaj projektov, a ti se žal hitro končajo. Na srečo si vsaj prosti čas hitro zapolni z ustvarjanjem in tako je med drugim nastala serija ljubljanskih razglednic, na katerih deli svoj vtis mesta, v katero se je zaljubila.